Kronološki pregled razvoja EMU

18. april 1951
Ustanovitev Evropske skupnosti za premog in jeklo (Pariška pogodba)
Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska so podpisale Pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo ter s tem začele proces gospodarske integracije. Ta pogodba je bila v veljavi petdeset let in je prenehala veljati leta 2002.

25. marec 1957
Ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (Rimska pogodba)
V Rimski pogodbi, ki je bila podpisana marca 1957, je le nekaj določil v zvezi s sodelovanjem na monetarnem področju med državami članicami Evropske gospodarske skupnosti (EGS). Ta pogodba ne vsebuje določil o oblikovanju monetarne unije, saj je bilo obdobje po drugi svetovni vojni zaznamovano z mednarodno monetarno stabilnostjo in prevlado ameriškega dolarja. Tečaji valut so bili vezani na ameriški dolar. Stabilnost v razmerju do ameriškega dolarja je pomenila tudi medsebojno stabilnost valut tedanjih držav članic EGS.

Konec 1960-ih
Nestabilnost tečajev valut
Konec šestdesetih let so se razmere v svetovnem gospodarstvu spremenile. Medsebojna stabilnost valut tedanjih držav članic je bila ogrožena. V povezavi s tem so se začele porajati ideje o večji koordinaciji ekonomskih politik držav članic in tesnejšem sodelovanju na področju monetarnih zadev. Na zasedanju v Haagu decembra 1969 so se voditelji držav in vlad odločili, da postane oblikovanje EMU uradni cilj evropske integracije.

8. oktober 1970
Wernerjevo poročilo
Wernerjevo poročilo iz oktobra 1970 je vsebovalo tristopenjski načrt oblikovanja ekonomske in monetarne unije v naslednjih desetih letih. Osnovne ekonomske in monetarne odločitve naj bi se sprejemale na ravni Skupnosti. Predlagane stopnje so bile sledeče:

• Zmanjšanje mej nihanja tečajev valut držav članic, širše smernice ekonomske politike na ravni Skupnosti, koordinacija proračunskih politik, priprava sprememb.
• Integracija finančnih trgov za oblikovanje prostega pretoka kapitala, progresivna odprava nihanj deviznih tečajev, tesnejša koordinacija kratkoročnih gospodarskih politik ter proračunskih in fiskalnih ukrepov.
• Nepreklicno fiksiranje tečajev valut, konvergenca ekonomskih politik in ustanovitev sistema centralnih bank na ravni Skupnosti.

1971
Konec sistema fiksnih deviznih tečajev
Avgusta 1971 je bila odpravljena zamenljivost ameriškega dolarja za zlato, ki je predstavljala osnovo takratne monetarne stabilnosti. Prišlo je do razširitve razpona nihanja deviznih tečajev do ameriškega dolarja. S tem se je končalo obdobje fiksnih deviznih tečajev in sprožil se je val nestabilnosti tečajev valut. Projekt EMU je bil začasno opuščen.

24. april 1972
"Kača v tunelu"
Da bi omejili medsebojno nihanje tečajev valut tedanje šesterice, je bil aprila 1972 oblikovan poseben sistem, ki se je imenoval "kača v tunelu". V tem sistemu je bilo omejeno medsebojno nihanje tečajev valut držav članic znotraj določenih mej nihanja (kača), hkrati pa tudi nihanje tečajev valut držav članic do ameriškega dolarja (tunel). Zaradi naftne krize v začetku 70-ih, ko so tečaji valut držav članic močno nihali, je ta sistem doživljal pritiske. Že marca 1973 je "kača zapustila tunel". Zaradi naftnih kriz, šibkosti ameriškega dolarja in razlik v ekonomskih politikah je večina valut držav članic zapustila kačo.

5. december 1978
Evropski monetarni sistem
Naslednji korak, ki naj bi prenesel omejitev nihanja tečajev valut držav članic, je bilo oblikovanje Evropskega monetarnega sistema (EMS) decembra 1978 na zasedanju Evropskega sveta v Bruslju. EMS je stopil v veljavo 13. marca 1979. EMS je temeljil na:

• mehanizmu deviznih tečajev - ERM (ang. Exchange Rate Mechanism);
• skupni evropski denarni enoti ECU (ang. European Currency Unit) ter
• kreditnih mehanizmih.

17. in 28. februar 1986
Podpis Enotnega evropskega akta
Namen Enotnega evropskega akta, ki je bil podpisan februarja 1986, je bil vzpostavitev območja brez notranjih meja, kjer je omogočen prost pretok blaga, ljudi, storitev in kapitala (oblikovanje notranjega trga). V praksi je to pomenilo odstranitev ovir pri trgovanju med državami članicami.

Enotni evropski akt sicer ni vseboval določil o uresničitvi EMU, je pa v svoji preambuli ponovno opozoril, da so voditelji držav in vlad leta 1972 odobrili cilj postopnega oblikovanja EMU. Notranji trg namreč ne more polno delovati, dokler obstajajo relativno visoki stroški menjav valut in negotovosti, ki so povezane z nihanjem deviznih tečajev.

12. april 1989
Delorsevo poročilo
V poročilu Delorsovega odbora iz aprila 1989, ki predstavlja načrt za EMU, je predlagano, da se EMU uresniči v treh fazah. Poročilo je predlagalo vzpostavitev monetarne institucije (Evropskega sistema centralnih bank), ki bi bila odgovorna za oblikovanje in izvajanje monetarne politike ter politike deviznega tečaja. Omenjeno poročilo je bilo sprejeto na zasedanju Evropskega sveta v Madridu junija 1989, kjer je bilo odločeno, da se prva faza EMU prične 1. julija 1990.

Decembra 1989 je bila na zasedanju Evropskega sveta v Strasbourgu izražena zahteva po sklicu medvladne konference, ki naj bi določila spremembe pogodb, da bi bila lahko oblikovana EMU. Medvladna konferenca, ki se je začela 1990, je vodila k oblikovanju Maastrichtske pogodbe, v kateri so vsebovane odločbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah v skladu z natančnim časovnim načrtom.

1. julij 1990
Prva faza EMU
V prvi fazi, ki se je začela 1. julija 1990 in trajala do 31. decembra 1993, so bile odpravljene omejitve pri pretoku kapitala (države članice so morale zagotoviti popolno liberalizacijo kapitalskih tokov). Poudarek je bil tudi na povečani koordinaciji posameznih ekonomskih politik in tesnejšem sodelovanju med centralnimi bankami. Prav tako so morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe, ki zahtevajo ravnanje v skladu s prepovedjo financiranja javnega sektorja s strani centralne banke ter prepovedjo privilegiranega dostopa javnega sektorja do finančnih institucij.

7. februar 1992
Podpis Maastrichtske pogodbe
Rezultat medvladne konference je bila Pogodba o Evropski uniji (Maastrichtske pogodba), ki oblikovanje EMU postavlja kot formalni cilj. Ta pogodba določa konvergenčne kriterije, ki jih je potrebno izpolniti, da lahko država članica sodeluje v EMU ter vsebuje določbe o uresničevanju EMU v treh zaporednih stopnjah v skladu z natančnim časovnim načrtom. Maastrichtska pogodba je stopila v veljavo 1. novembra 1993.

1. januar 1994
Druga faza EMU
Druga faza se je začela 1. januarja 1994 in končala 31. decembra 1998. Ustanovljen je bil Evropski monetarni institut (EMI), predhodnik Evropske centralne banke, katerega naloga je bila, da okrepi sodelovanje med nacionalnimi centralnimi bankami in koordinacijo monetarnih politik držav članic ter izpelje potrebne priprave za uvedbo nove skupne valute. Države članice so si v tej fazi morale prizadevati za izpolnitev konvergenčnih kriterijev. Potrebno je bilo zagotoviti neodvisnost centralnih bank. Valutna sestava ECU košarice je bila zamrznjena.

16. december 1995
Poimenovanje evra in madridski scenarij
Na zasedanju Evropskega sveta v Madridu decembra leta 1995 je bilo potrjeno, da se bo ime nove skupne valute glasilo evro (ang. euro) in bo enako v vseh uradnih jezikih EU ter bo nadomestilo generični izraz ECU. Standardna kratica za evro je EUR, grafični simbol pa €. Na tem zasedanju je bilo tudi odločeno, da se zadnja faza EMU začne 1. januarja 1999. Dogovorjeni so bili tudi osnovni elementi glede načrta zamenjave valut.

16.-17. junij 1997
Zasedanje Evropskega sveta v Amsterdamu
Na zasedanju Evropskega sveta v Amsterdamu je bil sprejet Pakt stabilnosti in rasti, katerega namen je zagotoviti disciplino držav članic pri upravljanju javnih financ. Vsebuje zavezo držav članic, da bodo spoštovale srednjeročni cilj glede proračuna, t.j. da imajo izravnan proračun ali proračunski presežek. Vzpostavljen je bil tudi nov mehanizem deviznih tečajev (ERM II), katerega namen je zagotoviti stabilnost med evrom in valutami držav članic, ki nimajo evra.

3. maj 1998
Odločitev o tem, katere države bodo uvedle evro
Na srečanju voditeljev držav in vlad maja 1998 v Bruslju je bila sprejeta odločitev, da je enajst držav članic izpolnilo zahtevane pogoje za uvedbo evra 1. januarja 1999. Te države so: Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska in Španija.

1. junij 1998
Ustanovitev Evropske centralne banke (ECB)
Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena 1. junija 1998 in je nadomestila EMI. Za prvega predsednika ECB je bil imenovan Nizozemec Wim Duisenberg.

31. december 1998
Določitev tečajev pri zamenjavi valut
Tečaji pri zamenjavi valut držav članic, ki so uvedle evro, z evrom so bili nepreklicno določeni in se uporabljajo za vse preračune iz nacionalnih valut v evro. Evro je nadomestil ECU v razmerju 1:1.

1. januar 1999
Tretja faza EMU - uvedba evra
Tretja faza se je začela 1. januarja 1999 z uvedbo nove skupne valute evro ter s prenosom pristojnosti glede vodenja monetarne politike na Evrosistem (ECB in nacionalne centralne banke držav območja evra). Delovati je začela nova centralna banka, t.j. ECB, ki je bila sicer ustanovljena 1. junija 1998, ter je prevzela naloge EMI. Po preverjanju izpolnjevanja zahtevanih konvergenčnih kriterijev za uvedbo evra, je bila sprejeta odločitev, katere države članice EU bodo sodelovale v tretji fazi EMU. Tečaji njihovih valut so bili nepreklicno določeni (valute teh držav so postale t. i. podenote evra). Evro je bil v tej fazi uveden kot knjižni denar, 1. januarja 2002 pa so bili uvedeni evrski bankovci in kovanci. Države članice EU so morale prav tako začeti spoštovati pravila koordinacije ekonomskih politik.

Evro je bil 1. januarja 1999 sprva uveden le kot knjižni denar. Obdobje od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2001 je predstavljalo prehodno obdobje, v katerem je potekal postopen prehod na evro za celotno gospodarstvo v državah območja evra. Glede uporabe evra v tem obdobju je veljalo načelo "brez prepovedi, brez prisile". To pomeni, da so se ekonomski subjekti v prehodnem obdobju svobodno odločali o uporabi evra. Imeli so možnost uporabljati evro, ne pa tudi obveznosti, da ga uporabljajo. Na finančnih trgih se je pričel uporabljati evro. Nov javni dolg v državah območja evra se je glasil na evro. Po triletnem prehodnem obdobju so bili 1. januarja 2002 uvedeni evrski bankovci in kovanci, ki so postopoma zamenjali bankovce in kovance držav članic, ki so uvedle evro.

28. september 2000
Danski referendum o evru
Danci so na referendumu 28. septembra 2000 glasovali proti uvedbi evra. Danska krona še naprej sodeluje v ERM II.

1. januar 2001
Grčija uvede evro
Grčija je 1. januarja 2001 uvedla evro in se tako kot dvanajsta država članica priključila območju evra.

1. januar 2002
Uvedba evrskih bankovcev in kovancev
1. januarja 2002 so bili uvedeni evrski bankovci in kovanci, ki so postopoma zamenjali bankovce in kovance držav članic, ki so uvedle evro. Čeprav so valute držav območja evra kot podenote evra prenehale obstajati 31. decembra 2001, so bankovci in kovanci nacionalnih valut še nekaj časa ohranili status zakonitega plačilnega sredstva in je bilo mogoče z njimi plačevati še do 28. februarja 2002. To obdobje je bilo tako imenovano obdobje "dvojnega obtoka", saj je bilo mogoče plačevati tako z bankovci in kovanci valut držav območja evra kot tudi z novimi evrskimi bankovci in kovanci. Obdobje "dvojnega obtoka" je trajalo do 28. februarja 2002, v nekaterih državah je bilo tudi krajše, odvisno od odločitve posamezne države območja evra in glede na njihove nacionalne scenarije za zamenjavo domače gotovine. Od 1. marca 2002 dalje pa je evro edino zakonito plačilno sredstvo v državah območja evra. Uvedba evrskih bankovcev in kovancev je v teh državah potekala uspešno. Natisnjenih je bilo več kot 15 milijard evrskih bankovcev in okoli 52 milijard evro kovancev. Stari bankovci in kovanci valut držav območja evra (DEM, ATS, ITL itd.) niso več zakonito plačilno sredstvo in jih je mogoče zamenjati le še pri nacionalnih centralnih bankah v državah, kjer so bili izdani.

28. februar 2002
Umik bankovcev in kovancev nacionalnih valut
Do 28. februarja 2002 so bankovci in kovanci starih valut držav območja evra še ohranili status zakonitega plačilnega sredstva (nekateri so ta status izgubili že prej, odvisno od nacionalnega scenarija za zamenjavo gotovine). Tako so bili bankovci in kovanci starih valut držav območja evra postopoma do tega datuma vzeti iz obtoka ter zamenjani z evrom.

14. september 2003
Švedski referendum o evru
Švedsko prebivalstvo je na referendumu 14. septembra 2003 glasovalo proti uvedbi evra.

1. maj 2004
Pristop desetih novih držav članic k Evropski uniji
Deset novih držav članic (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) je pristopilo k EU. V skladu z evropskimi predpisi te države niso uvedle evra hkrati s pristopom k EU, ampak ga bodo uvedle čez nekaj let, ko bodo izpolnile zahtevane pogoje za uvedbo evra.

27. junij 2004
Slovenski tolar, estonska krona in litovski litas vključeni v ERM II
Slovenski tolar, estonska krona in litovski litas so bili vključeni v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določeni so bili centralni tečaji z veljavnostjo 28. junija 2004 (1 EUR = 239,640 SIT). Tečaj lahko niha okrog centralnega tečaja plus/minus 15 odstotkov.

29. april 2005
Ciprski funt, latvijski lats in malteška lira vključeni v ERM II
Ciprski funt, latvijski lats in malteška lira so bili vključeni v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določeni so bili centralni tečaji z veljavnostjo 2. maja 2005.

25. november 2005
Slovaška krona vključena v ERM II
Slovaška krona je bila vključena v mehanizem deviznih tečajev ERM II. Določen je bil centralni tečaji z veljavnostjo 28. novembra 2005.

1. januar 2007
Slovenija postane 13. članica območja evra.